Ne bodi tisto, kar nisi − ne izplača se

Ko začneš kopati po sebi, stvari nehajo biti prijetne

Lahko rečem, da imava s strahom že od nekdaj en prav poseben odnos. Včasih me je strah zrušil do temeljev, me popolnoma ohromil, mi vzel voljo za karkoli, me dobesedno ubijal. In potrebovala sem leta in leta, da sem ta strah presegla. Pa da ne bo slučajno kdo mislil, da sem zdaj neustrašna super ženska − kje pa! Strahovi v takšnih in drugačnih oblikah še vedno pridejo v moje življenje, razlika pa je v tem, da nič več ne “zamrznem”, kot sem včasih. Danes mi strah predstavlja gonilo, danes me strah le še bolj podžge. Ker sem se spremenila, ker sem zrastla. Vsaka, še tako težavna situacija, je danes zame izziv in nič več problem. Tako je bilo včasih.

Sama sem človek ekstremov − tudi kar se tiče dela na sebi. Da naredim tiste ključne premike, moram sebe navadno “razbiti” na prafaktorje, popolnoma zrušiti svojo “hišo”. Šele potem lahko začnem postavljati nove temelje, privzemati nove oblike razmišljanja in dojemanja. Ko gledam nazaj, pri meni še nobena sprememba ni bila lahka. Tudi moj mož se še vedno čudi, kaj vse počnem s sabo, da dosežem neko spremembo. Ko sem začela delati na sebi, sem se prijavila na različne delavnice, vredne tudi več sto evrov, na katere na koncu sploh nisem šla. Sploh mi ni bilo jasno, kaj je narobe z mano. In tako sem začela kopati po sebi, šla vedno globlje vase in naposled le ugotovila, kaj je tisto, kar me najbolj ovira v življenju. In to sploh ni bil strah. Bil je sram. Ne morete si misliti, kakšno spoznanje je bilo to takrat zame. Da sem prišla do tega, sem morala “zapraviti” precej denarja, časa, energije … Ampak najbolj pomembno je, da sem odkrila, kaj je tisto, kar me drži nazaj. Mislim, da sram v prvi vrsti izvira iz slabe samopodobe, iz občutka lastne (ne)vrednosti. Vem, da sem vse to prinesla iz svoje primarne družine. Ampak v življenju je pač tako, da nam starši predajo, kar najbolje vedo in znajo. Od njih dobimo prtljago, popotnico, s katero potem sami hodimo skozi življenje. Vedela sem, da me moja prtljaga v življenju bolj ovira, kot pa da bi mi bila v kakšno pomoč. Zase sem želela drugačno življenje. Želela sem živeti po svojih pravilih. Tako, kot čutim sama.

Za spremembo je dovolj le en trenutek

A če sem hotela zaživeti drugače, sem morala najti načine, kako se te težke prtljage znebiti. Zaradi sramu in vseh drugih omejujočih prepričanj sem si vzela veliko lepega. Ampak na eni točki sem imela dovolj. Ker sem zelo vztrajen človek, sem tudi k tej spremembi pristopila z vso resnostjo. To, da obupam in se vrnem na stara pota, zame ni več prišlo v poštev. Popolnoma sem se predala tej poti in vztrajala, dokler se v meni ni začelo nekaj premikati. Želela sem si postati bolj neustrašna, bolj odločna, si bolj zaupati, pokazati, kdo sem. In ker življenje zelo dobro ve, kaj je najboljše za nas, sem po spletu naključij pristala v svetu podjetništva! Kakšna lekcija je bila to zame. Če sem hotela uspeti v poslu, sem morala nujno preseči vse svoje blokade, vsa svoja omejujoča prepričanja. Se izpostaviti, se razgaliti, povedati širnemu svetu, kdo sem in kaj počnem.
A to pot sem morala prehoditi sama. Odločilni premik sem morala narediti jaz. Nobena delavnica tega ni mogla narediti namesto mene. Vem, koliko notranjih bitk sem morala dobiti, kako trnova in preprek polna je bila moja pot. Vendar je bilo vredno. Zdaj me ni nič več sram, ker nimam nobenega razloga za to, da bi me bilo. Vendar je bilo nujno, da sem prehodila to pot. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da bil za tisto temeljno spremembo dovolj le en sam trenutek. Trenutek preboja v moji glavi. In potem so se stvari začele postavljati na svoje mesto.

Danes poslušam sebe, se izražam na svoj avtentičen način, stvari povem po pravici in jih ne olepšujem ali prirejam le zato, da bi bila drugim všečna. Danes se bolje poznam in vem, da kadar nisem iskrena do sebe, se to najprej izrazi na mojem telesu. Kadar ne izrazim, kar želim, me na to najprej opozori želodec. Takrat točno vem, da stvari počnem proti sebi. Lahko rečem, da se napredek, ki sem ga naredila pri sebi, odraža tudi v poslu. Dolga leta sem se trudila pa se stvari kar niso premaknile v želeno smer. Ampak ko sem spremenila sebe, se je to takoj odrazilo tudi na poslovnem področju. Odločila sem, da želim tudi v poslu ostati pristna, da bom stvari delala po svoje. In to so naposled začutili tudi moji gostje. Res mi veliko pomeni, ko mi rečejo, da se pri meni počutijo kot doma, da sem njihov varen pristan, da jim znam prisluhniti in jih tudi zares slišati. Ne rečejo mi zastonj mama kampa.:) Pomembno je, da znaš spustiti vse tisto, kar te drži nazaj, in da preprosto si tak, kot si. Jaz pridem do gostov z vrta umazana, ampak nasmejana − taka, kot sem. Ne pretvarjam se in ničesar več ne delam proti sebi. Mislim, da je prav pristnost tista vrednota, ki v današnjem svetu res nekaj šteje. Zato tudi tebi polagam na srce, da se začneš poslušati, kopati po sebi, odkrivati, kdo si, se izražati na svoje načine. To dolguješ sebi in svetu. Iz prve roke ti povem, da bo prekleto težko, ampak nagrada na koncu je vredna čisto vsakega atoma tvoje energije.