Vzgojena sem bila, da je treba vedno ugajati za vsako ceno, se truditi za odobravanje drugih, ne izraziti svojega mnenja … Skratka, druge postaviti v prvi plan, sebe pa skriti v temen kot in preprosto ignorirati svoje želje in hotenja. Vedno sem mislila, da so drugi boljši od mene v čisto vseh pogledih: da vedo več od mene, da znajo stvari narediti bolje od mene … Tako sem živela velik del svojega življenja.
In potem sem bila dobesedno vržena v svet podjetništva. Takrat so vsa moja omejujoča prepričanja, vsi strahovi, vse blokade prišli na plano v vsej svoji razsežnosti. Bila sem postavljena pred ogromen izziv: Sebe še naprej postavljati v ozadje le za to, da bi bila všečna in sprejeta ter posledično pregoreti, ali pa končno začeti poslušati sebe, se izražati na svoj način ter ne nazadnje sprejeti, da nikoli ne bom všeč vsem in da je v bistvo to čisto v redu in naravno?
Odločitev, ki je spremenila vse
Ampak seveda je o vsem tem lažje govoriti, kot pa to spraviti v prakso. Ko sva z Juretom pred sedmimi leti odprla takrat še Staro pošto, sem bila čisto drug človek: Bilo me je strah postaviti ceno za svoje izdelke in storitve, bala sem se odpreti vrata turistom, ki so prišli k nam, saj sem mislila, da nimam dovolj znanja in da preprosto nisem dovolj, da bi lahko gostu ponudila kaj omembe vrednega.
Mislila sem, da moram v situacijah, ko nekdo želi zniževati ceno mojih storitev in izdelkov, preprosto popustiti in mu stvari ponuditi praktično zastonj ter se mu v vseh pogledih podrediti. V takih situacijah sem se počutila majhna kot grahek. Bilo mi je grozno, saj sem vedela, da sem šla (spet) preko sebe.
Podobno je bilo tudi z ljudmi v moji okolici. Na vsak način sem želela ugajati ljudem v svojem kraju. Ker nisem domačinka, sem mislila, da si moram naklonjenost ljudi na Jezerskem prislužiti za vsako ceno in se jim truditi ustreči v vseh možnih pogledih. Ampak ni šlo. To, da se trudiš biti všečen vsem, je na dolgi rok popolnoma nemogoče in stvari enkrat dosežejo svojo mejo. In takrat sem se morala odločiti, za čem želim stati in za čem ne. Morala sem sprejeti dejstvo, da v življenju nikoli ne bom všeč vsem, pa če se še tako trudim. Pika.
Največji ‘aha trenutek’ sem doživela na neki zeliščarski delavnici, ki sem se je udeležila. V pogovoru z neko gospo sem dobila sporočilo, ki mi je svet obrnilo na glavo. Gospa mi je namreč v pogovoru rekla, kako zelo pomembno je, da ugotovimo, česa v življenju ne želimo. Na začetku sploh nisem razumela, kaj mi želi povedati s tem. Takrat sem imela 40 let in nisem bila zadovoljna ne s svojo poslovno zgodbo ne s svojim zasebnim življenjem. In potem dobim vprašanje, česa ne maram oz. ne želim v svojem življenju. Bilo je, kot bi me nekdo s kolom treščil po glavi. To vprašanje je bilo zame sprožilec, ki je ‘prižgal’ vse žarnice v moji glavi, vklopili so se vsi alarmi v mojem telesu. Ko sem prišla domov, sem vzela v roke svinčnik in zvezek ter začela pisati in pisati. Zares sem si vzela čas in pisala o vsem, česar ne želim v svojem življenju.
Prišla sem do številnih, prej zame čisto neznanih spoznanj. Ugotovila sem, da v trenutkih, ko pozabljam nase, enostavno ne morem dati ljudem tistega, kar je v meni. Spoznala sem, da ko počnem stvari na svoj način, ko se res izražam avtentično in pristno, takrat šele lahko pride na plano tista prava Tanja. Tanja, ki ni narejena in ki se ne vede na določen način le zato, da bi jo drugi imeli radi.
Iz teorije v prakso
No, teorija je ena, v praksi pa sem se pozneje pogosto srečevala z izzivi in preizkušnjami, s katerimi me je življenje preizkušalo, če res dovolj močno verjamem v to, kar mislim. Bolje da sploh ne napišem, kolikokrat sem padla na izpitu. Kar naprej so prihajali ljudje, ki so želeli nižjo ceno za moje izdelke in storitve, kar naprej sem izkušala različne oblike manipulacij. Ampak na neki točki sem bila že tako sita vsega skupaj. Rekla sem si, da grem na vse ali nič.
Odločila sem se, koliko je zame vreden moj produkt in za to ceno sem nato tudi stala. Vsem, ki so na tak ali drugačen način hoteli preizkušati mojo vrednost, tega nisem več dopustila. Začela sem se zavedati svoje edinstvenosti, začela sem ceniti svojo drugačnost, svojo energijo, svojo zgodbo, svoje izkušnje, svoja učenja … Ko sem to enkrat zares uzavestila in nato tudi dala v prakso, so ljudje, ki so prej hoteli zniževati ceno, kar naenkrat začeli odpadati.
In danes je slika pri meni popolnoma drugačna. Moji gostje cenijo to, kar jim ponujam. Cenijo in spoštujejo mojo pristnost, cenijo moje izdelke in storitve. In to je zame tista prava stvar. To so tisti pravi občutki, ki me polnijo z neomejeno količino energije. V mojem življenju ni več prostora za pretvarjanje. Ko sem pristna, ko sem preprosto to, kar sem, se vse stvari poklopijo. In točno vem, kdaj pozabim nase in grem preko sebe, saj jih takoj dobim po glavi.
Vem, da se veliko ljudi sooča s podobnimi dilemami. In vsem vam polagam na srce: Ugajanje za vsako ceno nikoli ne prinese dobrih rezultatov. Sama sem na tak način vedno bolj ugašala, izgubljala sem kompas, počutila sem se ujeta. Ampak ena sama odločitev – to, da bom to, kar sem – je spremenila vse. Da sem prišla do točke, kjer sem danes, sem morala skozi ogromno bitk, preizkušenj, izzivov … A bilo je vredno, saj se danes končno počutim svobodno – končno sem lahko jaz jaz. A za to sem se morala odločiti sama.