Začetek zgodbe o Stari pošti …
Zgodbe o neskončnem zaupanju življenju

Dolgo sem čutila, da želim pripovedovati svojo zgodbo. Da želim svetu povedati, kdo sem. Ljudem skozi svoje zapise počasi predajati koščke svojega življenja. Priznam, zame je to velik korak. In priznam tudi, da sem bila pred objavo tega zapisa polna dvomov. Oglasili so se stari strahovi. A ker vem, kam grem, sem jim prisluhnila, nato pa jim z nasmehom na obrazu pomahala v slovo.

Toliko za uvod … Zdaj pa k popotovanju skozi enega najrazburljivejših poglavij mojega življenja: Stari pošti.

Ko na vrata popolnoma običajnega življenja potrka velika sprememba …
Življenje navadno ubere poti, za katere se nam še sanja ne, da sploh obstajajo. In tako je bilo tudi pri najini Stari pošti. Sama nikoli nisem razmišljala o tisti razpadajoči stavbi, ki je na čudovitem Jezerskem leta samevala in razpadala. Ampak nekoč mi Jure, moj veliki vizionar, kot mu rada pravim, pove, da Staro pošto že eno leto opazuje in da se zanjo kar ne najde primeren kupec.


Sploh mi ni bilo jasno, o čem govori, kaj ima v mislih. V tistem času sva zidala hišo in bila zares popolnoma vpeta v ta projekt. Oba sva imela redni službi. Živela sva na videz popolnoma običajno življenje. Življenje s krediti, skrbmi, neštetimi obveznostmi. A (očitno) tudi življenje s številnimi sanjami.


Sama sem bila zaposlena v vojski in neizmerno nesrečna na delovnem mestu, ki mi ni dajalo nobenega zadovoljstva, dovoljevalo nobene ustvarjalnosti, me dušilo. Lahko rečem, da sem umirala po obrokih. Priznam, po tiho sem si vedno želela, da bi nekoč z Juretom nekaj ustvarila in delala zase. Nisem pa vedela, kaj bi sploh počela v življenju, jasno mi je bilo le, da rada delam in da mi ni nič težko, če le v stvareh, ki jih počnem, začutim smisel in namen.


No, vrnimo se k Stari pošti … Jure mi je naposled predlagal, da bi si šla Staro pošto vseeno ogledat. Takrat so se mi oglasili številni strahovi in v glavi mi je dobesedno zatulil alarm: “Kaj naj bi sploh počela s to hišo? Tako ali tako si je ne moreva privoščiti, saj imava že ogromen kredit!” Ampak Jure je vztrajal. Vem, da se je takrat v sebi že odločil, da bova na tak ali drugačen način prišla do Stare pošte. Bal se je le, ali bo pri tem “norem” projektu imel mojo podporo ali ne.

“Saj se vama je popolnoma zmešalo!”
Pri Stari pošti nikakor ne morem govoriti o ljubezni na prvi pogled. Ob prvem obisku sem se zgrozila. Vse je bilo zanemarjeno, zaraščeno, s hiše je odpadala fasada, v hiši je neznansko smrdelo, vse je bilo vlažno. Bilo je kot v hiši duhov. Niti sanjalo se mi ni, kaj naj bi z Juretom počela s to hišo. A on je že imel jasno vizijo. Staro pošto je želel umestiti na zemljevid turistične ponudbe na svojem ljubem Jezerskem. Takrat mi ni bilo nič jasno. “Kako naj se lotiva še tega, ko pa že imava ogromen kredit?! Kaj nama je tega treba?”


Poleg tega tudi od ljudi, s katerimi sva govorila o najini nameri, nisva dobila praktično nobene podpore. Mislili so, da sva malo nora. Tudi na bankah sva naletela na negativne odgovore. Ampak Jure je vztrajal in me prosil, naj mu zaupam. Napisala sva poslovni načrt, za katerega danes težko rečem, ali si res zasluži tak naziv. Na sedmi banki, ki sva jo obiskala, so nama vendarle prisluhnili. Denar so nama bili pripravljeni posoditi takrat, ko bo Stara pošta že prinesla nek denarni tok. Končno se je od nekod pokazal žarek upanja!


Sestala sva se z lastnico, ki je v naju videla resnost in tisto gorečo željo. Začutila je, da si Staro pošto res želiva (no, vsaj Jure si jo je). Odločila se je, da nama hišo za leto dni odda v najem. Midva pa v tem času poskusiva narediti vse, kar je v najinih močeh, da bo Stara pošta zaživela. Strinjala sva se z njenimi pogoji, Jure pa je že pripravil nori plan, da bo Stara pošta v petih tednih (!) odprta. Zdaj ni bilo več časa za razmišljanje, treba je bilo zavihati rokave.


Oba z Juretom sva vzela dopust in se z ekipo, s katero smo prej gradili najino hišo, lotila dela. Garali smo po 20 ur na dan, najino Živo, ki je takrat imela komaj tri leta, je v tistem času pazila varuška. Že po prvem tednu prenove sva bila krepko v minusu in začela me je grabiti panika. Ampak Jure je vztrajal. Tisto obdobje je bilo zares težavno, saj sva si morala kar naprej izposojati denar od ljudi in dobesedno živela iz rok v usta.


Takrat nisem spala, mučila me je driska, bilo me je neskončno strah. Ampak nazadnje sem sprejela vse skupaj in si rekla, da stvari, ki smo jih začeli, speljemo do konca. In po petih peklenskih tednih sva zares odprla Staro pošto! Najprej je delovala kot hostel in kamp v naslednjih letih pa smo ponudbo počasi dopolnjevali in razširjali. Glede na to, koliko stvari je šlo v tem času narobe, sem danes prepričana, da je ves čas nekdo pazil na nas.


No, kmalu po otvoritvi sem se začela v svoji glavi resno poigravati z mislijo, da bi pustila službo v vojski in ostala doma. Jure je bil precej zadržan do tega, saj si je želel, da bi ta odločitev zares prišla iz mene in mu ne bi pozneje karkoli očitala, saj je bil ne nazadnje on pobudnik celotne zgodbe.

Velike odločitve, še večji strahovi
V sebi sem vedela, da zame v vojski ni več prostora. Tam sem vsak dan izgubila delček sebe. Hkrati pa niti malo nisem verjela vase in v to, da sem sposobna prevzeti vodenje Stare pošte. Sploh se mi sanjalo ni, da sem sposobna česa takega. Z razliko od Jureta nisem vedela, kakšno je moje mesto na Stari pošti. Videla sem samo vedno več dela ter bila odločena, da želim delati zase, za nas tri.


Bilo me je neizmerno strah, saj nisem imela pojma o poslu. Nisem znala postaviti cen, bila sem brez kakršnihkoli sredstev za trženje … Pa vendar sem kljub vsemu spomladi 2014 dala nepreklicno odpoved. Bilo me je strah, zelo strah. Starši so tako ali tako mislili, da se mi je dokončno zmešalo. Ampak to je bila moja odločitev. Moja velika prelomnica. Ko sem presegla strah, sem šele videla, kako veliko uslugo sem si naredila.


Na začetku sem zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj delala drage napake, ampak takrat ni šlo drugače. Žal ti v poslu nihče ne more dati instant recepta. Učila sem se sproti. V prvih letih sva se z Juretom večkrat vprašala, za koga delamo, saj nam na koncu meseca ni ostalo skoraj nič. Ampak sva vztrajala. Bila sem dobesedno deklica za vse: čistilka, direktorica, sobarica, natakarica, ukvarjala sem se s trženjem, rezervacijo, skrbela za finance …


Poleg tega sem se dolgo ukvarjala tudi z občutkom lastne vrednosti. Na začetku je bilo nepredstavljivo težko. Še posebej za človeka, kot sem jaz, saj iz svoje primarne družine nisem prinesla nič kaj dobre samopodobe in samozavesti. A bila sem vztrajna in željna znanja. In tako sem počasi sestavljala svojo zgodbo. Ugotovila sem, da ne želim ponujati nizkocenovnih storitev, ampak se zares posvetiti gostom, jim dati sebe.

Ko z vsako celico v telesu čutiš, da si na pravi poti
Lani sem končno začutila, kaj je tisto, kar si sama želim. Vmes se mi je namreč ves čas zdelo, da uresničujem Juretove sanje. A ne nazadnje sem bila jaz tista, ki je z vsemi močmi poganjala srce Stare pošte. Seveda sem imela vmes že nešteto kriz … Hotela sem iti spet nazaj v službo, dušilo me je, da sem ves čas doma, ves čas so se pojavljali izzivi z denarjem. Kolikokrat sem resno podvomila vase!


V tem času sem se marsikaj naučila o sebi ter naredila številne premike in spremembe. Zares dobro sem se spoznala in ugotovila, da zame res ni meja. Nič več si ne pustim, da bi me omejujoča prepričanja ovirala pri doseganju lastnih sanj. Stvari se lotevam premišljeno, hkrati pa mi je tudi jasno, da je treba zadeve včasih samo pustiti, da se zgodijo. Ljudje se čisto prevečkrat ujamemo v začaran krog nadzorovanja za vsako ceno. S strahom in tem, da želimo delovati in držati kontrolo nad vsem, uničimo veliko stvari. Pogosto ne vemo, kaj je najboljše za nas. Verjemite, jaz sem take napake delala celo življenje.


Še ena velika prelomnica zame je bil moj 40. rojstni dan. Takrat se človek vpraša, ali dela pravo stvar, ali dela tisto, kar bi si želel početi do konca življenja … Sama sem zgodbo Stare pošte sem vedno bolj čutila in si želela, da bi stvari lahko izpeljala po svoje. Jure je bil resda njen kreator od začetka, ampak zdaj jo pa počasi prevzemam jaz. Že pred leti sem ugotovila, kakšen način dela mi ustreza in kako lahko največ ponudim Stari pošti.


Na novo sem postavila pravila igre in ubrala nekoliko drugačno pot. Želela sem, da bi gostje pri nas začutili domačnost, sprejetost. Želela sem si, da bi se tu počutili varno. Da bi si jaz zanje lahko vzela čas ter prisluhnila njihovim željam in potrebam. Danes lahko rečem, da nam je uspelo.

Zame so največja nagrada zadovoljni gostje, ki se radi vračajo. To mi res veliko pomeni. V nekaj, kar je nekoč bilo (zgolj) Juretova zgodba, saj se meni niti sanjalo ni, kakšno vlogo naj igram v njej, danes zares lahko dajem svojo dušo, svojo energijo. In stvari peljem po svoje. Tako, kot čutim jaz. Zato za konec velika hvala mojemu Juretu, da si je pred toliko leti upal videti širšo sliko in me vzel na to razburljivo potovanje.

Hvala tudi tebi, da si vztrajal/-a do konca. Vesela bom, če me boš spremljal/-a še naprej. Do naslednjič!

Tanja

Delati s srcem in iz srca

Letošnja turistična sezona je (bila) zagotovo nekaj čisto posebnega. Nagradila me je s celo paleto različnih občutkov, razmišljanj, dognanj in uvidov. In za marsikaterega od…

Čas za novo zgodbo

Na svoji poslovni poti sem doživela že marsikaj. Za enega največjih in najbolj zahtevnih izzivov sem se pravzaprav odločila sama. Predlani sem namreč začutila, da…

Ugajati za vsako ceno?

Vzgojena sem bila, da je treba vedno ugajati za vsako ceno, se truditi za odobravanje drugih, ne izraziti svojega mnenja … Skratka, druge postaviti v…
  • Preberite tudi