Meni v življenju res ni dolgčas, to pa res moram priznati. Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da sem v skoraj vseh pogledih človek ekstremov. In take so tudi vse moje zgodbe. Tokrat ti bom predstavila, kako se je rodila moja ljubezen do zelišč. Vem, da bi bilo najbolj romantično slišati, da sem bila z rožami povezana že od malega, da sem že kot deklica skakala po travnikih in nabirala rožice … Pa ni bilo čisto tako. V bistvu o rožicah iz otroštva nisem vedela praktično nič. Doma smo poznali nekaj osnovnih zelišč in to je bilo to. Vendar pa mi je en dogodek življenje obrnil popolnoma na glavo in mi dal še kako misliti.
‘Obuditev’ prastarega vedenja in rojstvo nove ljubezni
Bila sem še zaposlena v vojski in nekoč me je neka znanka prosila za pomoč: V časopisu je našla recept za domači ‘jägermaister’ in želela ga je narediti. Mislim, da je bilo za pripravo potrebnih 55 različnih zelišč. Ko sem začela brati tisti recept, so se mi pred očmi dobesedno začele prikazovati podobe rož, ki so bile napisane v receptu. Točno sem vedela, kako izgleda vsaka od rožic. Pojma nisem imela, od kod mi to znanje. Priznam, da sem se kar malo ustrašila same sebe. Tudi znanki ni bilo nič jasno, od kod vem vse to. Zato se po tistem dogodku še vedno rada pošalim, da sem bila v prejšnjem življenju čarovnica.
No, z znanko sva nato kupili približno 10 litrov žganja, jaz pa sem se lotila dela. Že v prvem poskusu je moj ‘jägermaister’ vseboval več kot 60 različnih vrst rož. Odziv moške publike je bil izjemen − tistega ‘jägermaistra’ je zmanjkalo v rekordno hitrem času. Ta odziv mi je dal še malo dodatne motivacije in naredila sem še dva likerja − enega sadnega in drugega z orehi. In takrat se je rodila moja velika ljubezen. Bila sem ‘pečena’.
Takoj sem šla v lov za znanjem in verjetno pokupila vse možno gradivo o zeliščih in začimbah. In začela študirati in srkati znanje. Odprl se mi je nov svet, ki ga do takrat nisem poznala. Požirala sem znanje − knjigo po knjigo, rožo po rožo, začimbo po začimbo.
Ko sem se učila in nabirala znanje, sem ugotovila, kako bogato je moje ljubo Jezersko z rastlinjem. Na Jezerskem sem našla praktično vsako rožo, ki sem jo želela. Ko sem raziskovala rastlinstvo Jezerskega, sem ugotovila, da tu raste več kot 1200 vrst rastlin. Kakšno odkritje je to bilo zame! In tako je Jezersko zame postalo moje igrišče, moj vrt. V šali vedno rada rečem, da se tu lahko pasem, kjerkoli želim.
Izgubila sem strah in začela poslušati sebe
Priznam, da si v prvih nekaj letih še nisem tako zaupala, zato sem si veliko pomagala s knjigami in zapiski. A s kilometrino sem izgubila strah, se prepustila ter začela poslušati sebe in likerje delati po občutku. Kot prvi večji izziv sem si zadala, da bom naredila ‘jezersko kraljico’ − liker vseh likerjev. Recept sem dodelovala dolgih osem let in na koncu je nastal recept današnje Jezerske Pehte, v kateri najdemo 102 roži.
To je bila velika prelomnica zame. Vedela sem, da če sem zmogla ustvariti Pehto, lahko ustvarim karkoli. In sem začela. Sproti sem si izmišljevala recepte, si postavljala različne izzive. Z možem pa sva vsakemu novemu likerju, ki sem ga zmešala, hitro nadela tudi čim bolj hudomušno ime. Tako sem na primer naredila liker za pomiritev in ga poimenovala Antiživček. Na bratovo željo, ki obožuje pekoče okuse, sem naredila današnjo Žerjavico, medico, ki vsebuje veliko akacijevega cvetja, dodala pa sem še pekoče feferone.
Nekoč so mi Jezerjani postavili nov izziv: Želeli so, da naredim nekaj za ‘prave moške’. In tako je nastala Hribovska kri, ki vsebuje 54 plodov in koreninic rastlin, ki jih sicer vsebuje Jezerska Pehta. V Hribovsko kri pa sem za pravi učinek dodala še konjsko grivo, ki odlično vpliva na moško potenco. Tako je bil volk sit in koza cela. Hribovske krvi se je čez čas prijel kar vzdevek ‘jezerska viagra’. Do zdaj sem ustvarila že več kot 20 različnih vrst likerjev, ki jim sama pravim kar eliksirji, saj ima čisto vsak od njih določene pozitivne učinke.
To je v meni …
Ne znam točno opisati, od kod ta občutek za zelišča. Naj se to sliši še tako zmešano in privlečeno za lase, ampak če dopustim in se odprem, me rože pokličejo kar same. Nekoč sem se na primer vso sezono trudila in iskala eno rožo, gorsko perlo. Ta roža se mi je kar izmikala in izmikala. Takrat sem delala v Ljubljani in tako sem se vsak dan skozi dolino Kokre vozila na delo in domov. In vsakič sem na istem mestu v Kokri dobila nek čuden občutek, da bi se morala ravno tam ustaviti.
No, nekega dne sem imela vsega dovolj. Upoštevala sem svoj notranji glasek in ustavila. Če bi me kdo videl, bi verjetno mislil, da sem čisto zmešana. Bila sem elegantno oblečena, v visokih petah. Skratka, čisto netipična oprava zame. In ravno takrat v avtu nisem imela nobenih rezervnih čevljev. Ampak sem se vseeno v visokih petah začela vzpenjati v hrib. Že po prvih nekaj metrih sem bil popolnoma umazana. Bilo mi je malo mar za to, ker me je že kmalu čakala velika nagrada … Pred mano so se kar naenkrat prikazale gorske perle. To je bila res nepozabna izkušnja.
Od takrat naprej nimam več nobenih spiskov, kje in kdaj rastejo katere rože. Preprosto poslušam sebe. In zato mi iskanje in nabiranje rož danes teče z lahkoto. V naravi preživim veliko časa in zahvaljujoč temu okolju sem izjemno izostrila svoje čute. Z naravo sem izjemno povezana, čutim jo.
Vedno, ko naberem katero od rožic, se zahvalim, saj jo najdem v ravno pravem trenutku. Vse gozdne darove nabiram zelo preudarno in z občutkom. Do narave imam izjemno spoštljiv odnos. In to se čuti tudi v mojih likerjih. Tudi ko doma sadim zelišča, se pogovarjam z njimi. Vse, kar sadim, sadim z občutkom, pa naj bo še tako skregano z vsako logiko. Tudi kadar se ne počutim dobro, grem samo v svoj vrt in sem tako bolje. To je moja terapija. In neskončno hvaležna sem, da sem prav skozi zelišča našla svojo strast, svoje življenjsko poslanstvo.